Veličastni 2026 2027

Različno je. Dobro je.
Soočanje različnosti pomeni umik od monotonosti, predvidljivosti, pričakovanega, od že videnega. Pomeni sprejemanje različnosti kot oblike uživanja, tudi sprejemanje nečesa, kar je drugačno ali vsaj v nasprotju s pričakovanjem večine. Tudi zato predstavlja pot do inovativnosti, presenetljivih odkritij, do novega. Govori o želji po raziskovanju, poglabljanju znanja. Po radovednosti.

In: če nas vse te različnosti nagovarjajo jasno, pronicljivo, neposredno, če nas čustveno in intelektualno vznemirijo in nam razkrijejo svetove okoli nas, predvsem pa v nas samih, ki jih do trenutka razkritja nismo poznali, potem so gotovo dosegle svoj namen. Ker, vsaka po svoje, so nas pripeljale v svet in v njem do točke, na kateri še nismo bili. Hkrati pa vsaka po svoje sporočile, da so različni odrski jeziki pravzaprav oblika istega – želje po srečanju, po komuniciranju, razkrivanju … ter nenazadnje – želje po dobrem, še ene ključne skupne točke letošnjih odrskih dogodkov.

Želja po dobrem je središče tako domače glasbeno-plesne ekstravagance Michala Rynia in Nastje Bremec Rynia (Brezmejno telo), nit dobrega se tke v epohalnih delih vrhunskih koreografov Jana Martensa (Cancel Bertha) in Christosa Papadopoulosa (Moj neomajno nevedni korak), dobro pulzira v delih Richarda Wagnerja (Tannhäuser) in Marthe Graham (V glavo) ter Williama Forsytha (Razumevanje) in Ioannisa Mandafounisa (Po izbiri), radost dobrega je zaščitni znak gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (Zločin in kazen), isto, pa spet popolnoma drugače, je mogoče dobro razpoznati v danes že antologijskem plesnem kolosu ustvarjalcev (La)Horde (Čas vsebine).

Pod črto in ne nepomembno: Veličastnih je letos osem. Torej eden več kot do sedaj. In prepričan sem, da vas od viška dobrega ne bo bolela glava.
 

Andrej Jaklič
vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa Cankarjevega doma